Spominjam se, bilo je v tistih dneh,
ko se po parkih osipava listje.

Poljubljala sva se kar tam, na tleh,

prilezli so iz zemlje črvi, gliste,
ko je nenadoma, sredi predigre,
v grmovju "kao" slišala nek smeh...
"Nekdo naju ima tu na očeh!,"
mi siknila je s strašnim glasom hidre.

Odločen, da ga počim po zobeh
sem, ves razkačen, stekel na bodice

grmovju, ki je rasel ob poteh.

Nikogar ni bilo, a moje lice

je krvavelo kot preluknjan meh.
Odšla sva, ko je fasala modrice!

Matej Krevs