V solariju, kjer sonce žge umetno,
se cvrla je in se je žgala, prežgala
se je, ter raka kožnega fasala,
pa shirala v nakazo neprijetno.

Kdor jo poznal je, to gospo priletno,
prav vsak zdaj ostrmi pred njo, prej zala,
je s to lepoto svojo zrelo znala
še mladeniče vnemati verjetno,

zdaj le še okostnjak, prevlečen s kožo,
blodi naokrog in vzbuja stud in grozo.
Kot opomin se zdi, opozorilo,

da vse, kar lepo je, bo šlo, minilo
in, da, kdor čas svoj goljufa, naturo,
se v lastno spremeni karikaturo!

Matej Krevs