SVET POGUBE
kako majhnega se počutim
v svetu ki ne pozna lepote
kako nesrečen pod soncem
hodim po dežju
suh a vendar premočen
znortaj v duši
stvari ki človeka uničujejo
gram po gram
nažirajo samopodobo
ki razpada kakor glina
tresejo se roke
ki pišejo zadnje vrstice
pisma materi
preden megla stori svoje
Lepo napisano, nesto me dirnula u ovom trenutku, postovanje!
hvala tako se osečam in onda napišem što mi leži na duši
hv
lp Mojmir
A sto sta nam na dusi lezi i lakse nam je kada misao i emociju pretocimo u rec, papir sve trpi, suze, smeh, kisu, sunce, sami smo kao takvi satkani..
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mojmir
- 11. 12. 2011 ob 07:45
- Prebrano 846 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 306.14