Spominjam se, bilo je to v tistih dneh,
ko se po parkih osipava listje
in iz zelenic prilezejo gliste.
Ljubila sva se kar tam, na gozdnih tleh,

ko je nenadoma, sredi predigre,
izza grmovja "slišala" nekakšen smeh...
"Nekdo naju ima že ves čas na očeh!,"
mi šepnila je z glasom polnim krivde.

In jaz, nevedoč, da je še devica,
sem, ves razkačen, stekel na bodice
brinu, ki naju je zastiral ob straneh...

Nikogar ni bilo, toda moj obraz
je krvavel; smejala se je na ves glas.
Odšla sva, ko jih je dobila po zobeh...

Matej Krevs