ni vazduha ni vetra

mrtvo polje

mrtvo more

 

ni jutra ni sutra

prazna nebesa

 

eutanazija orgazma

i krila bez leta

i talasi bez pena

lucidno čitanje iz vena

 

na suvo pomeranje granice bola

i dok ne dosegneš do mog koplja

ne jauči

 

ćutim ti klijanje pšenice

 

tamo iza zenice

tamo mi dodji

gde niko ne vidi

u tamninu stupi

u nevinost

u trenutak

bez buke samo

molim te

ućuti

u trnje ćemo

u ružin grm

tako to rade preljubnici vremena

sinhrono gluvi

meko nabodeni

na raspuknut ždralov

kljun

 

Katarina K.Jovic 

rožni grm

 

niti  zraka niti vetra

mrtvo polje

 mrtvo morje

 

 niti jutra niti jutri

 prazna nebesa

 

 evtanazija orgazma

 in krila brez leta

 in valovi brez pene

 lucidno branje iz vene

 

 na suho premikanje meje bolečine

  

 in  ne stokaj

 dokler ne dosežeš mojega kopja              

 

 čutim kako ti kali pšenica

 

 tam izza zenice

 tam  pridi k meni

 ko nihče ne vidi

 stopi v temnino

v nedolžnost

v trenutek

brez hrupa, le

prosim te

utihni

v trnju bova

v grmu vrtnic

tako to počnejo prešuštniki časa

sinhronizirano gluhi

mehko nabodeni

na razpočen žerjavov

kljun