ŠELE POTEM

Preden bom zaprla

pokrov starega klavirja,

odpela zadnji refren

svojega šansona,

zložila spomine

v čakajoč kovček

na zadnji postaji,

moram še veliko postoriti.

 

Napisati knjigo,

preliti vanjo skrite strahove,

poraze in zmage,

strastne noči nekdanjih ljubimcev,

hladne materine poglede,

vprašujoče hčerine oči.

 

Zapeti vnukom prvo pesem,

naučiti luno,

kako naj jih uspava.

Jih popeljati med lutke.

 

Jim pokazati pomladne popke,

razkuštrane trave poletja,

zlatorumene macesne jeseni.

 

Šele potem

naj mi bo dano,

prepojeni z minljivostjo,

skleniti krog.

-----------------------------------------------------------------

TEK ONDA

Pre nego što zatvorim

poklopac starog klavira,

odpevam zadnji refren

svoje šansone,

složim uspomene

u čekajući kofer

na poslednjoj stanici,

moram još mnogo toga uraditi.

 

Napisati knjigu,

preliti u nju skrivene strahove,

poraze i pobede,

strastne noći nekadašnjih ljubavnika,

hladne majčine poglede,

pitajuće ćerkine oči.

 

Zapevati unucima prvu pesmu,

naučiti mesec

kako da ih uspava.

Voditi ih među lutke.

 

Pokazati im prolećne pupoljke,

raščupane trave leta,

zlatnožute ariše jeseni.

 

Tek onda

neka mi bude dato,

ispunjenoj sa prolaznošću,

spojiti krug.