Moj očka ne gre več na sprehod

včasih samo sedi pred hišo

ob zahodnem zidu

skuša si ogreti bolne noge

na popoldanskih žarkih septembrskega sonca.

S soncem  se raziskujoče dotikata

kot da bi se tipala v mraku.

Težko se je

skorajda nemogoče

zanesti na nestalno sonce

na njegovo negotovo hojo proti koncu dneva.

Moj očka ne gre več na sprehod

le z nepremične točke opazuje svoje sadje

čaka da ponovno zraste trava  podivja živa meja

in da se spravi h košnji in rezanju

pri tem mu podrhtavajo škarje v grčavih dlaneh

kosilnica pa se zaustavlja kot trmast osel.

Vse postaja senca na malem dvorišču

odprtem za vse mimoidoče

toda mladi odhajajo

stari pa se ne morejo vrniti.

Nocoj je umrla soseda Hana

spominjam se je v dimijah

vsi smo se je bali in se nismo igrali pod njenimi okni.

Sedaj so to tuja okna

in prav tako se nihče ne igra

to so dvorišča brez otrok in brez

Med dvema ognjema ali

Prišli smo iz Amerike.

Ne spominjam se ničesar razen teh poimenovanj

daleč je Amerika

daleč je Hana.

Moj očka ne gre več na sprehod z menoj

pravi da se bo malce popeljal s kolesom.

Zanj je to lažje

sedi

in medtem ko počasi vrti pedala

še enkrat obvozi svoj mali svet stkan iz kratkih ulic

zapolnjen z mrežo spranih hiš

obraze ki jih srečuje slabo pozna

tistih s katerimi se je nekoč sprehajal ni več.

Nič več ne razmišlja o soncu

saj ve da bo zagotovo zašlo.

Marko Skok - Mezopotamsky