Samo želim si, da bi sveče ne gorele zaman,
da bi kresovi nadomestili LED tehnologijo
in da bi obudili karavano, ki potuje peš skozi stoletja,
ki pušča za seboj mukotrpno mrakobo
srednjeveških relikvij in svetinj
in se orientira po soncu in vetru.
Vseeno mi je, kdaj do tega pride,
čeprav se zavedam, da mnogi ne bomo dočakali
časa brez nestrpnih mračnjakov, ki bevskajo,
naj pohitimo z iPadi in brezžičnimi tipkovnicami,
ker da smo bili zmenjeni že pred pol ure
in ker zamujanje kaže pomanjkanje spoštovanja.
Ko me bo prinesel val sipine v puščavi,
šele takrat bom verjela v naš domenek,
šele tedaj bom vedela, da mi ima novi vek
povedati kaj neprecenljivega in lahko me bo
zabeležil v svoje registratorje. Preden pa se to zgodi,
bi prosila, da stoletje ne šepeče mojega imena,
da lahko ostanem posuta
med vrsticami kot pepel kake daljne
prednice, katerega drobci tvorijo
sipine in gradove, eden poleg drugega.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: yoyoba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!