Kapljice rose,
na travi, odeti v zlatorumeno listje,
se lesketajo v prvih sramežljivih žarkih
decemberskega jutra.
Puhasti oblački
se lenobno
sprehajajo po nebu;
nobena ura ne odmerja njihovega časa.
Tudi jaz stopam počasi.
Potopljena v čarobnost trenutka.
Topel zrak
(veliko pretopel za to pozno jesen)
mi spokojno objema obraz
in polni nosnice z vonjem neslutene sreče;
z drhtečim pričakovanjem novih poti –
neuhojenih morda,
toda mojih,
samo,
samo
mojih.

V bližnji cerkvi se oglasijo zvonovi;
z glasnim pritrkavanjem
vabijo vernike k maši.
Mar molitev potrebuje zidove?
Moja
se rojeva v srcu. Nenehno...
Moje bogoslužje
domuje v toplih človeških odnosih:
v objemu mojim najbližjim,
v klepetu s prijatelji,
v dlani, ki obriše solzo z obupanega obraza
ali v hvaležnem nasmehu brezdomca.
V srcu valovijo zvoki Ave Marie,
ko tiho stopam proti domu,
kuhat kosilo:
goveja župca pa tenstan krompir –
Nedelja je.

Mojca Žugman