Koščena stegenca,

bleda kot tisoč odsevov lune,

so žgala pobledelo že kri,

ko so hrapavi prsti drseli

skozi violinske ključe fantazij.

Koprnele so po njej,

grizle se ustnice zamaščene

in v kriku ukane

uplenile njeno mladost.

Okosmatene roke

so trgale srajčke,

se v kontrapostih

postavljale prestrašenim očem...

Z njih je mezel njen strah,

a na izvihanih ustnih

šibkega,

hotnega moči

se je risal nasmeh.

Da bi le hrapave pesti

zdaj udrihale

po stenah celice

in gonile misel,

da bi koščena stegna

ostala za vedno

le v mislih.

Evelyn