VITEZ
Podari mi en dan,
samo en dan,
da te spet zagledam,
moj vitez.
V pejsažih vinčesterskega gradu
sem te iskala.
Pred duri sem polagala stojalo,
kamor boš obesil Gral,
ti pa si ga skrivaje
odnesel neznano kam.
Guinevere sem bila,
obdana z avro tvojega ščita.
S teboj sem rasla.
Še ko te je zakopalo kamenje,
sem prihajal na otok Avalon,
da izkopljem najtežji kamen,
ki te je tiščal.
Drugi so prihajali,
da bi tam izjokali svojo nemoč
nad cenenostjo duhovnega sveta.
Daj mi moč, moj vitez,
da se odločim,
naj ponižno nosim
svojo sklonjeno postavo
ali z mečem ognja
stopam skozi čas.
V pesmi se mi je prikradel škratek: manjka črka a
Prosim urednico, da mi popravi.
Hvala vsem, ki se vam je pesem vtisnila.
Lep dan.
Andrejka
Včasih se malo prizemljimo ali pa nas drugi prizemljijo:). Vitezi so, četudi ne ravno vitezi okrogle mize in še kakšni, ki spretno vihtijo meč v rokah, pomembno je, da so, jih je pa vredno iskati tudi v odmaknjenem času in ukrasti delce oklepa, vonja, morda tudi rezila meča:). Ja, še in še je v tej pesmi.
lp, ajda
Pogrešamo pa takšne, ki bi s svojimi dejanji sejali vero v poštenje in dobra dela, potem bi pogumneje zrli v prihodnost. Ampak to je verjetno preveliko pričakovanje, vitezi smo lahko mi sami, vsak na svojem terenu, vsaj pesnikom pripisujejo nekakšno 'poslanstvo', tako slišim...Da bi nas le kdo slišal!
A
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
- 03. 12. 2011 ob 10:27
- Prebrano 1063 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 583.28
- Število ocen: 15