Naj hlad le veje vnovič čez ravnice,

ravnice, ki so v megli zla obstale,

naj veje čez pozabljene že skale,

utrjeno srce iz ilovice.

So me besede trpko v duši žgale,

pribile, utrdile so te vice.

Zašla bi skoraj v 'zabe že mrtvice,

ko v mrtev sen so suhe solze gnale.

Kako me boste, Mati, vi sprejeli,

naslikali v portretu svojem v svetu,

ko v mislih nikdar niste me ujeli?

Povem vam, Mati, vse, tihó, v šepetu...

Četudi vam so čuti otopeli,

posluš'te s srcem, radostjo v prepletu.

Evelyn