Včasih me tvoj verz privlači,

ko berem o zgodbi poguma,

včasih me strašiš s pesimizmom,

kot da bo tudi mene dan prizadel,

me pustil nekdo od zadaj v samoti,

večkrat pomislim kako ti je,

ko pišeš velike zgodbe o sebi,

ko jadra se razpno in z viharjem

butajo v miren pristan.

Tam si varen pišeš,

tako te razbiram med vrsticami,

tam te nihče ne doseže,

niti ne bolečina,

le sam sebe  brez bolečine

s srečnim koncem.

IŽ-lev