Danes gledam, diham in živim

v napol porušeni hiši

obledele duše.

Prezebla prašna polkna

vase zapirajo

utrujene materiale.

S pod njih sveti rdeča plesen.

Pršice spihuje

naključni prepih

vsakdanjih informacij.

V lesenih stenah rijejo

črvi ostankov že izbljuvanih

misli, ki vztrajno

v prah stresajo

robove smiselnega.

Strupene plošče še dajejo

sijaj luknjasti strehi,

ki še kljubuje tečnim viharjem.

Projekcija realnega-

brez barve sonca in trav na steni-

sonce umira

in trave venijo.

Naj strohni v sončnih spominih,

da me v megli nov temelj

zruši na realna tla.

Evelyn