Rasla je majcena roža,

droben in nežen cvet,

rasla, iz dneva v dan rasla

in se odpirala v svet.

Veter je plaho jo božal,

rahlo ji cvet je mršil,

dež jo je nežno zalival,

liste igrivo škropil.

Sonce pa barve je njene lovilo,

ji korenine vsak dan krepilo…

Zrasla je roža v ponosen,

močen, a nežen cvet,

kdor jo ujel je s pogledom,

lepši se zdel mu je svet.

A pridivjale so burje in strele,

prek nje so nevihte mogočno norele.

Bičali so jo divji vetrovi,

nanjo so stresali jezo bogovi…

Pa je utrujena roža

tiho sklonila cvet,

nemo povesila liste,

žalostno gledala v svet.

Sonce pa barve je njene lovilo,

blede odtenke vsak dan krepilo…

Pa je spet roža roža postala,

se s čudovitim cvetom bahala.

Še bolj opojno je zadišala,

nič več neviht in bogov se ni bala…

Rasel je v dežju in soncu

močen, a nežen cvet,

barve in vonji bogati

pisan so delali svet…

platanas