Nebo je temno, otrok nikjer.

Težki vzduh se lepi na čas, v katerem

žalujem za minulim. Za tisoči glav živine stopam.

Moji koraki so togi in leni, ker le sledim.

Nekje na poti izgubim oko.

Odkotali se kot frnikola nekam v travo.

Nebo pritiska s svojo težo in komaj še sledim čredi.

Mojih šestindvajset let ujetih v telo stoletne starke.

Vse, kar vidim, so riti živine,

ki enakomerno pozibavajo strune sveta,

pomikajoče se za pastirjem.

Pastir jih vodi v smrt, ki je še ne poznajo

in ki je svetla livada okusnih rož.

Nekje na koncu poti omagam

in si malo odpočijem. Ko zberem moči

za poslednji ostanek poti, vidim,

z očesom, ki mi je ostalo,

da ni nikjer nikogar.

Zamudila sem lastno smrt.

Zavzdihnem in se obrnem, čaka me dolga pot.

Pot je prašna in trda in nikomur ne sledim,

da bi me vodil, toda hoja postaja lažja,

in po mesecih hoje postane telo spet prožno,

letom primerno.

Znajdem se na delu poti,

kjer mi je iz zrkla odletelo oko.

Iz vsega, kar je oko videlo,

je kot iz semena vzklil pester svet

in sredi njega kot sijoče sonce

stoji moj dom.

(Iz zbirke Vreščeče čeri, 2011)

Lučka Zorko