Zbudim se iz sanj,

pogled mi pade na dekle ob meni.

To je dekle o kateri sem nekoč pisal,

pisal dolge poete o nesrečni ljubezni, ki jih nihče ni prebiral.

Na licu njenem nasmeh, ko bi le vedel o čemu sanja ali vsaj kaj se v njeni glavi dogaja, 

ali ve kaj čutim?

Ve.

Ve, da je dekle o kateri sem sanjal jaz.

Sanjal vse noči.

Privijem se k njej tako blizu, da lahko čutim njen nežen utrip srca in edina želja,

ki jo imam takrat, je le ta, da bi se ob njej zbujal vsako jutro, 

da bi mi to dekle zadišalo vsako jutro, kot najlbolša jutranja kava.

Pred nekaj meseci sem celo pomislil na to,

da zdaj ko sem srečen ob njej nebom imel več o čem pisati.

Pisal bom, sicer nevem še kaj, ampak pisal bom besede,

ki me kakor žejnega človeka dež osušijo žalostnih misli.

Zbistril bom glavo raznih sumov in nejasnih želja, napolnil bom svojo glavo z njenim imenom.

M.

rok samec