Ti ne veš,

kako dobro znam objeti belo steno.

Ne veš,

kako dobro se naslonim nanjo.

Oči zaprem,

s čelom božam,

poljubljam z licem.

Dotik ogreje hlad.

Požira me v globino,

potopim se v čistost,

prodiram vanjo.

Dotikam se

nedolžnosti,

otroške nevednosti,

radovednosti.

Ti ne veš,

kako sem majhna,

drobna,

drobna,

čista

deklica,

ko jo objamem.

Ti ne veš.