Včasih rime vse povejo,
včasih v prazno zaihtijo.
Dokler cesta je pod mano,
se ničesar ne bojijo ...
Včasih nežne, drugič grde
onim zunaj se zazdijo;
ampak tisti, ki so Notri,
v meni, z njimi zaživijo.
Nikdar niso pesmi krive,
če jih še ne znam prav brati ...
Kakor mah so, niso njive,
z zlom po njih ne gre orati.
Ko beseda v pesem teče,
name nič se ne ozira,
saj na koncu le polglasno
misli svet neznan odpira.
Jaz pa spet ostajam sama,
ko se pesem vate vdela.
Kje me nova zopet čaka,
bo tišina razodela.
Poslano:
29. 11. 2011 ob 06:44
Spremenjeno:
29. 11. 2011 ob 06:45
in sem jo posvojila ... za dobro jutro:)
nikar ne žaluj, ti napišeš novo, ki mi bo spet všeč,
oh, ta začarani krog:)
lep dan, Lea
krasno, sem jo tudi jaz vzela zase, ker lepo opiše občutja,
kako in zakaj nastaja vse to na papirju in kako je sprejeto....
....z zlom po njih ne gre orati....mi je še pa posebej všeč.
(ker eni orjejo ...)
Naj se tale mahec razrašča še naprej! lp
Poslano:
29. 11. 2011 ob 08:05
Spremenjeno:
29. 11. 2011 ob 21:08
Jaz se ne upam povedat, da волим риму.
Zato, prosim, ne govorit okrog.
Lp, Maki
urednica
Poslano:
29. 11. 2011 ob 10:20
Spremenjeno:
29. 11. 2011 ob 21:08
MAKI:
није грех волети риму
Platanas, Lea, tudi hvala!
:)
LP, lidija
Lušten avatar, od hitrosti ježe se mu brčice mrščijo :)
Ja, pa moker je, zverinica, tale mucek - a si že kdaj videl jezo mucka, ki so ga zmočili proti njegovi volji?
Sicer je pa pobran z neta, ampak v določenem trenutku sem se počutila točno tako, kot izgleda na avatarju, zato sem da uvrstila med svoje alternativ (n)e :))
LP, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!