Prav tiho stopim v tvoje sanje,   
prikradel neopazno se bom v stih,
prek zvezd  zašel bom v žalovanje,
rodila bolečina bo moj vzdih.

Žari obraz, obdan z bakrenimi lasmi,
kot da kljubuje soncu, kot v posmeh;
bori se proti sencam, je izziv temi,
sled žalosti zrcališ zdaj v očeh.

Svetile iskrice bodo v očeh spomina,     
ko v njem odzvanjal bo odmev besed.
Korak vesti bo šel po stezi opomina -
tvoj, dokler bo še svežih kaj razjed.

Pomlad bo novo upanje zbudila,          
zelenje, cvetje spet bo tam in tod
in vzšla bo spet življenja nova sila,
živahnost, vrvež bosta vsepovsod.

Strmim  v pomladno brstje prebujeno
in mislim, oh, kako minil je čas,
ne bo vrnilo več se zamujeno
in nimaš več bakreno rdečih las.
 

ius