Bilo je predvčerajšnjim,

ko me je oče vrgel iz hiše,

iz same jeze,

ven,

na mraz,

ker sem pijana prišla domov,

zdaj sem na cesti,

zebe me,

tavam,

danes nisem še nič jedla,

nič pila,

se nič ljubila,

iščem,

iščem nekoga,

ki bi mi pomagal,

šla sem v cerkev,

tam spala štiri ure,

potem so me napodili ven,

prosila sem za pomoč,

za drobiž,

da bi imela vsaj za čaj,

nihče ni dal,

zakaj,

zakaj se ne usmilite,

revica sem,

ne vem,

kje bom spala,

zunaj na klopici,

pa bo prišel duh,

se naselil v meni,

me okupiral,

mi storil silo,

kaj bo potem,

bom končala na žalah,

bom še kdaj videla...

matejo,

saro,

blanko,

kje ste,

dobri ljudje,

a jaz,

grešnica,

odpusti mi,

nisem kriva,

ampak lačna,

premražena,

če vidite punco,

črnih las,

rjavih športnih hlač,

modrega flisa,

belih superg,

prosim,

pomagajte,

bom pri prešercu,

a če še to noč umrem,

upam,

da bom šla k amorju,

da bom šla h kupidu,

da bom venera,

da bom danaja,

da bom gola,

da bom dišala,

da bom spoznala,

zakaj krivičen je ta svet,

ojoj,

bodi ti z menoj...

Neža Matjaževič