glej, v vrečah me odnašajo
v kleti se cedim po tleh
med kostmi kameleonov iščem oči
ki so te gledale tisti večer
v temi in mrazu si cvetela
jaz sem gorel s plamenom človeka
ki samo enkrat ugasne
na vrtnem sejmu darujem organe
spomine mi kljuvajo krokarji
iz praznih skodelic kave
vse, česar si se dotaknila
izpiram s trenutki naslade
in stoletji samote
hudourniki odnašajo smeti
čez vetrobransko steklo
ko brodim z usti pod koleni
da bi zloščil blato tega življenja
a si neizbrisna
dobr si zastavil. fajn metafore, krasen zaključek, edino na koncu druge kitice se pesem zdi ... mogoče prezagonetna, premalo povezana, jasna?
lp
ej, hvala Brundo .. bom probal malo pokorigirat
kaj pa takole, a je bolj jasno .. saj nevem, to so bolj odlomki
Poslano:
23. 11. 2011 ob 19:56
Spremenjeno:
23. 11. 2011 ob 19:56
e, zdaj pa se lepo prelije v tretjo kitico. meni deluje.
mi je pa zanimiva metafora človeka-razbitine
okej, včasih pa res ena beseda ali prelom
vrstice dela svoje ..
uh, to mi je podzavest tipkala
ja, sem se spomnil na recept za potico in pomen vrzeli
Poslano:
23. 11. 2011 ob 20:14
Spremenjeno:
23. 11. 2011 ob 20:16
glej, v vrečah me odnašajo
v kleti se cedim po tleh
med kostmi kameleonov iščem oči
ki so te gledale tisti večer
v temi in mrazu si cvetela
in jaz sem gorel s plamenom človeka
ki lahko ugasne le enkrat
...........................................
evo, čist za hec sem še majčkeno pošaril, ne vem pa, če je treba oz. če je boljše.
ja, morbit je manj patetično tako - tole spuščanje besed je nekam starinsko.
malo te bom pa že upošteval :)
Poslano:
23. 11. 2011 ob 20:20
Spremenjeno:
23. 11. 2011 ob 20:30
če malo, je ok, ker včasih me piči, da kakšno pesem kar ugrabim.
hehe, se še spomnim Molitve ;)
he, tista se je pa razvejala
Poznamo globine
a tvoja je segla še globje
iz katere se ne vrneš
a vendar veš, da si našel večnost.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Y
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!