Spotikajoč nesmisel vere,

ki upa v jutrišnje življenje,

odpada, kot listje,

skozi katerega z nežnim šelestenjem

pomikam brezskrbnost.

Ne govori.

Zadržuje prekipevajočo tišino.

Spreminja barve moje sobe.

V toplo rožnato.

Slišim ihtenje posekanega hrasta

in žalost pokošene trave.

Misleč, da se dogaja samo meni,

v osvetljenem srcu,

ki ga greje pričakovanje nove jeseni.

Spi vek,

iz katerega je pobegnila divja žival.

Končan dan brez roke v roki,

brezglavo krili in odganja mesečino.

Ujamem se med ljudi,

ki pletejo mrežo upanja.

A naj se ne nagibajo čezme,

naj ne prosijo za objem.

Naj ne trgajo nevidne preje

stvarnosti.

V katero se ujame le jutranja rosa.

Ki je moja svoboda.

Sandra Kocijančič