Velikokrat se

pod okriljem

plahutajočih podob

pogrezam vate,

v skrite prekate,

katerih delci se

zažirajo v moje.

Kričala bi od ugodja

in od grenkobe.

Slednjo potisnem

za vrata,

čeprav je dejanje

usmiljenja vredno.

Prepuščam se

sozvočju tihih dotikov

in v zanosu ječim.

Vonj tvoje bližine

v mehkobi moje notranjosti.

Brez zadržkov

te jemljem vase.

Odzvanjaš skozi

razpoke sivine.

Opustelo brezno pod mano

izgine v kopreni tišine

in ovije me naval svežine.

Nuša Ilovar