Moram ti spet kdaj poskusiti poslati kakšno pesem, kakšno nevtralno, mogoče domoljubno ali kakšno napitnico. Potem bi mogoče lahko počasi prešel na kakšno manj nevtralno in še preden bi opazila tudi kakšno popolnoma ne-nevtralno, ki bi povedala, da mi daješ energijo, da preživim dneve, kot je ta, samo s tem, da si, čeprav tam nekje. Potem mogoče še kakšno, ki bi namigovala na tvojo lepoto, tvojo milino in neverjetno zaverovanost v dobro. Mogoče bi našel kakšno, ki bi te s tem povsem izenačila. Kasneje bi prešel na takšne, kjer pesnik svoji divi neposredno govori, kako jo ljubi. In če me še ne bi ustavila, bi lahko zaprl knjige in ti poslal kakšno svojo pesem. Če te tudi to še ne bi odgnalo, bi se nehal skrivati za tujimi besedami, metaforami in simboli in bi ti mogoče spet kdaj kar neposredno povedal, da so ljudje, ki jih manj rad vidim, kot tebe. Slednjič bi se nehal vrteti okoli vrele kaše in bi končno izdavil, da mi brez tebe enostavno ni živeti. Kar bi bila seveda laž, ker očitno bi preživel ves ta čas, ko bi negotovo mencal in cepetal na mestu.

Mogoče bi ti moral zgolj povedat

da te ljubim

tako, preprosto

mogoče brez besed

Mogoče bi ti moral samo stisnit roko

te poljubit

prav narahlo 

ker mogoče je prav tisto neizgovorjeno še edino 

kar je ostalo

ko si zaprla knjigo in pustila listek 

'vračam, hvala'.

Bacek Jon