Včasih, kakšno noč,
ko mesec zvezde pase,
grem na dolg sprehod
pogledat sama vase.

Srečam se in vem,
laž vsaka je odvečna,
ko tiho vprašam se:
Povej mi, si zdaj srečna?

Ustavim se, pomislim,
v spomine se ozrem
in negotovo pravim:
Da, zdi se mi, da sem.

Zakaj ne odgovarjam
v pogovoru s seboj
na večno to vprašanje
navdušeno, takoj?

daya