Odhajajoči oblaki
si brišejo solze v sivo,
svileno srajco.
Rokavi razparano trepetajo
v izdihu neba in
lovijo gibe belega trebuha,
kot metulji, ki čakajo večnost.
Trenutek vrtinči čas,
v poljubu modrine se naježijo sanje.
Po žilah nevidnih meglic,
zaplapola bledikava kri.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!