Čez tisoč let, ko ležala bova v razkošju,

med rožami, v blagem stanju,

v mehkem naročju nežnosti

in z vsemi frustracijami, odpisanimi v nič.

Takrat bova zares samo najina.

In smejala se bova traparijam od danes,

tem, ki so še sveže.

Pa vse dni v rdeč šal zavijala odnos,

najin zmešan spomin o večnosti.

In bova kar tukaj, v tej travi.

Ležala poleti, pozimi, v topli pozni jeseni

ter še naprej uživala pomlad.

apndan