Boriš se s seboj

in proti sebi.

Krohotaš se na vsa usta,

ko z vodenim pogledom

centriraš mušico pred očmi,

rosa na trepalnicah

pa se strdi v lepilo.

Silno telo,

ki je pri iskanju hrane

lahko v enem kosu prepotovalo

na desetine kilometrov,

je čez noč strohnelo.

Izmučeno srce

ne ujame ritma

in v soparnem bluesu utripa v prazno.

Tvoji alfa dnevi so končani,

Tingelin,

če ne zmoreš lakote,

nas rajši pusti.

Rok Horžen