Prav nič se ne bojim
kličem, pojem, vriskam,
da še bolje bo zvenelo vse to in ne samo v meni!
Naj povem na glas ali naj počakam,
to me vedno spremlja
vedno ta vprašanja,
ko le ne bi tako zvezana bila!
Sem na dobri poti,
da dan dam na dlan in zapojem si na glas.
Zvenela bi kot jutranje ptice, ki veselo prebujajo me
in jutra polepšajo, če le slišimo!
Pogledam nebo- modro je
pogledam cesto- polna je
ozrem se na okoli in tam
zelenica polna cvetja
odpravim se k njej,
da pozdravim rože v njej!
Napolni me z energijo in
odtrgam ta si bel cvet marjetice in govorim na glas: ljubi me, ne ljubi me....
Kako lepo,
kako resnično,
zdaj vseeno mi je,
če povem ji na glas, da ljubim te jaz!
Nihče me ne sliši,
nihče me ne vidi
sama pa vem,
da zdaj bolje mi je.
Odpreš se kot cvet
čakaš na sonce in dež
rasteš in rasteš,
da z vsakim si dnem bolj cveteč in bleščeč!
Čutim toploto,
čutim mir,
le sama misel nate
me popelje v ta čudoviti del!
Tadeja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tadeja Ošaben
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!