Marjetica

Prav nič se ne bojim

kličem, pojem, vriskam,

da še bolje bo zvenelo vse to in ne samo v meni!

 

Naj povem na glas ali naj počakam,

to me vedno spremlja

vedno ta vprašanja,

ko le ne bi tako zvezana bila!

 

Sem na dobri poti,

da dan  dam na dlan in zapojem si na glas.

Zvenela bi kot jutranje ptice, ki  veselo prebujajo me

in jutra polepšajo, če  le slišimo!

 

Pogledam nebo- modro je

pogledam cesto- polna je

ozrem se na okoli in tam

zelenica polna cvetja

odpravim se k njej,

da pozdravim rože v njej!

 

Napolni me z energijo in

odtrgam ta si bel cvet marjetice in govorim na glas: ljubi me, ne ljubi me....

 

Kako lepo,

kako resnično,

zdaj vseeno mi je,

če povem ji na glas, da  ljubim te jaz!

 

Nihče me ne sliši,

nihče me ne vidi

sama pa vem,

da zdaj bolje mi je.

 

Odpreš se kot cvet

čakaš na sonce in dež

rasteš in rasteš,

da z vsakim si dnem bolj cveteč in bleščeč!

 

Čutim toploto,

čutim mir,

le sama misel nate

me popelje v ta čudoviti del!

 

 

                                                       Tadeja

 

 

                                      

Tadeja Ošaben

Komentiranje je zaprto!

Tadeja Ošaben
Napisal/a: Tadeja Ošaben

Pesmi

  • 30. 10. 2011 ob 15:41
  • Prebrano 885 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 160.7
  • Število ocen: 6

Zastavica