Šla sem po mestu
v deževnem popoldnevu,
ki se je kujal v večer,
in na mokrem asfaltu
je pred menoj
ležala mavrica.
Nisem je mogla pobrati.
Morda je prav tam,
na sivem asfaltu,
v sivem mestu,
pod sivim nebom
ležala na tleh sreča,
rdeča sreča in zlat cekin,
razlito božje oko.
Nisem je mogla pobrati.
Samo pohodila
sem jo lahko.
Aleksandra Kocmut - Kerstin