Vsa prehlajena hrzam in bljuvam,

prečiščujem in preiskujem se od znotraj navzven.

Naučili so me, naj svoje globeli pometam sproti,

naj se ne oziram v prihodnost

in naj ne pretim z vesoljnim potopom.

Kljub temu se ne morem upreti

apokaliptičnim napovedim

o smrkljasto razvlečenem

boju za hrano in duhovno pokvečenem

prehodu na prano.

Vsaka rit zahteva šibo in ker šibe ni,

se riti množijo v tajkunskem sprevodu.

Cel svet je prehlajen od kampiranja pred

borzo, medtem ko se zavijam v odeje

in švicam gnev nad evropskimi bančniki.

V bistvu bi rekla, da se sestavljalcu majevskega

koledarja enostavno ni dalo več pisati,

rekel si je, naj bo za danes dovolj.

Povodenj, ki sledi, ni reka krvi ali

potop v nebesno vedrino,

temveč plaz lenobe in gneva,

ki se kotali čez hrbte smrkavih

in pokopava optimizem v brazdi

želje po dobičku.

yoyoba