Je drobna ptička priletela,
v kljunčku  majhno zrnce vrtela.
Le kako je vedela zakaj,
da skriti mora ga  na varen kraj.

Pravo skrivališče v zidu je odkrila,
in zrno nežno vanj je odložila.
Nihče ne ve zakaj,
nanj potem je čisto pozabila.

In zrno skrito je samevalo,
le sonce ga počasi je ogrevalo.
Kako je vedelo, zakaj,
posrkat mora kapljic zalogaj.

Ko pomladno jutro se je otoplilo,
je drobno zrno nenadoma skalilo.
Pognalo se je v zrak, kot v raj,
čeprav ni vedelo, zakaj.

In je rasla sama sred zidu,
kot od vseh pozabljena, cvetlica.
A zdaj ve zakaj... ko ugledam jo,
privabi mi nasmeh na lica.