
Po joku morja hodim.
Ah! Kako slani so dotiki
globoke vode v meni.
Temnjave in skrivnosti
me želijo
kot jaz njih.
Zamižim.
Ne bom več gledala tega sveta.
V polarnosti življenja se smukamo kot gliste v zemlji in iščemo svoj delček hrane za lastno dušo in kanček ljubezni.Le volja nam je dana in nič drugega pri rojstvu, da bi ozarili svojo posebnost radi katere smo se utelesili.Tomi
Tomi,
lepo si zapisal....tale moja zelo, zelo davna, stara pesem dokazuje prav to...vedno znova odpiramo oči...v ta svet in sebe...drugačnega
Lep pozdrav, OP
Lepa pesem in naj bo temnih potapljan čimmanj.
Zadnja dva verza, razmišljam, kaj, če ni to dvakrat isto povedano, na krajši in daljši način. Se učim in lahko, da se motim.
Lp, Joži
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!