Osamelec ob kamniti poti,

svetloba upanja in upanje svetlobe.

Krošnja mogočna, v njej veter tišine, žgoč žarek pozno poletnega sonca.

Gledaš me zviška vejevje košato,

močno, polno življenja,

sklanjaš se k meni, šepečeš, tolažiš, objemaš.

Odkod piješ tvoj sen, odkod srkaš lepoto?

Podarjaš jo velikodušno.

Od daleč še lepša, od blizu ranljiva, neskončna je energija.

Kljubuješ vetru  in gromu, da vzameš mi bolečino.

Marjana1