slepo strmiš v belo steno
solze silijo na lice
meglijo pogled
besed gospoda v belem sploh ne slišiš več
kar je rekel ti je vzelo dah
sesulo svet v prah
življenje v minuto
vse uspehe v nič
ne veš kako dolgo si sedela
zate so ure postale sekunde
nič več ni pomembno
ne kariera
ne služba
še prijatelji ne
samo ena misel je ostala
bom preživela



danes se smejiš
enaka kot prej
le brazgotine na duši te opominjajo
ŽIVLJENJE je no samo

Mojmir