včasih bi skočil v jezero
in postal nor ribji samec:
velikanski luskinar, sulec,
nadlegovalec vodnih rastlin.

gledal bi, kako se v mesečini
drstijo moje srebrne neveste
in si z mezečo slino natirajo
svoje tanke, brezbrižne kosti.

skočil bi proti večernemu nebu
in jokal v svoje ranjene zvezde.
ko bi se vrnil, bi bil potolažen,
dokler me ne bi ranil nov kamen.

morda bi potem postal ribji menih:
s skrivenčenimi udi bi davil ribe
in mrtve zvezde spreminjal v ikre,
vse dokler si ne bi zatemnil srca
na kakšnem novem ribjem oltarju.

Dani Bedrač