umrl je pesnik

a  pesem vedno

v nas  bo živa

Hvala Tone Pavček  za neprecenljivo dediščino  verzov življenja!

Tudi mene je razžalostila vest o izgubi še enega pesnika. Danes zjutraj se je v mojih rokah znašla Pavčkova zbirka Dediščina. Odprl sem jo in prebral pesem. Njemu v slovo.

KORAK V NEBO

Zemlja, ki jo koplješ,

trta, ki jo vežeš,

robida, ki jo trebiš,

ostanejo žive;

samo ti greš od enega kraja

na drugi kraj njive,

tja do že suhega oreha,

v nebo pogledaš in vidiš rajnke.

A hkrati že tudi veš:

sreča je, da se vse neha.

Sreča je, da pridejo pote

in te obstopijo od vsepovsod,

da ni več nikamor nobenih potov

in je natrdno sklenjen krog.

V tem krogu se za roke držimo,

- a roke so mrzle in potne -

se gledamo in tiho razumemo,

da stojimo zadnjič ob zadnjem robu,

preden stopimo skozi sinjine srebrne

in naselimo nebo.

A na zemlji ostanejo

zemlja,

trta

in trnje.