Želim si znova in znova ven,

ven, kjer bi lahko prosto zadihal,

kjer ne bi, kot roža brez vode usihal

v ozkem prostoru mrzlih, pustih sten.

Kako  rad bi včasih zavpil na ves glas,

da bi s krikom prevpil obupno tihoto,

da bi s krikom pregnal to ubijajočo samoto,

ki me obdaja hladno, kot zimski čas.

Pa ne morem ubežati, kot da sem zaklet

in obsojen na samoto teh sten,

kjer se razblinja še poslednji sen

in se vse bolj in bolj oži svet.

valjo