Hodim s svojimi mislimi.

Naenkrat začutim nemir

in strašna sila hotečih besed

me prisili da vzamem papir in pisalo.

Poledica me moti,

zato dolgo pišem,

zelo dolgo, celo več kot eno samo pesem,

za vsako so napačno postavljene črke,

izmikajo se zaradi strašne poledice tal.

Odločim se, da čez kakšnih deset let,

če bodo še živi, resortiram besede,

vsako v svojo pesem,

da se bodo lahko razumele,

da ne bo vse prelito, kot jabolke in hruške.

Pardon, da bodo vse v pravem smiselnem zaporedju.

IŽ-lev