Kjer most naš stari stoji,

skriva mladi mož solzne oči,

poklican na vojsko odhaja,

poguma se z žganjem navdaja.

Med točo puščic,

med meči vihtečimi vštric!

Oh, up po vrnitvi-

ta mož ne klone!

Bitke globoko so rezale

v zemljo rdečo.

Bojevnik z mečem

vihtel je srečo.

Se vračal je na rodno

z željo kipečo.

Kjer most naš stari stoji,

bojevnik z obzorja hitro jezdi,

da vrnil bi se še pred nočjo,

da dekletu ne bi bilo hudo,

oh jezdi, jezdi zdaj z vso močjo!

Kjer most naš stari stoji,

dekle ga je dolgo v noč čakalo,

v mrazu, kljub upu je srce zastalo,

ubogo dekletce sámo je ostalo.

Kjer most naš stari stoji,

v svit nanj bojevnik prijezdi

tam najde le trupelce skup zloženo.

V rokah še stiska prstan dan,

na dan, ko na vojsko bil je poslan.

Žalost v srce zažge,

kot vsaka puščica,

ki ga v bojih ni, ga zadane.

Mrtev obleži brez smrtne rane.

Kjer most naš stari stoji,

usahnili sta dve srci mladi.

Zdaj združeni sta pod obokom nebes,

v večnost gradita mostove duš,

drug k drugemu, tja čez,

kjer most naš stari stoji, stoji, stoji...

Evelyn