Usoda (sonet)

Kako si zgnetel me nebeški Oče

in kje dobil si zame vso to prst,

da sem ves krhek, slab in nisem čvrst,

zakaj pustiš, da duša moja joče?

 

Čeprav razum v višave včasih hoče,

začutim, kot da si pokazal prst:

Usodi bodi zvest, ker si iz vrst,

ki jih elita v svoje vrste noče.

 

Tako v odmaknjenosti mi zavest

vse bolj plahni, razjeda vso goloto

in me peha v smeri neznanih cest.

 

Vse bolj in bolj sem z ljubico - samoto,

ki sem iz dneva v dan vse bolj ji zvest.

Kako vse rajši pijem nje tihoto.

valjo

Planinska Roža

Poslano:
04. 10. 2011 ob 22:33

Lepo napisan dovršen sonet !    Čestitam, Valjo.

Zakaj toliko žalosti in samote v njem, brez tvojega navdiha vedrine ?

                                                             Pozdrav, Planinska Roža.

 

 

 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

valjo
Napisal/a: valjo

Pesmi

  • 23. 09. 2011 ob 10:01
  • Prebrano 1331 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 840.18
  • Število ocen: 24

Zastavica