Kako si zgnetel me nebeški Oče

in kje dobil si zame vso to prst,

da sem ves krhek, slab in nisem čvrst,

zakaj pustiš, da duša moja joče?

Čeprav razum v višave včasih hoče,

začutim, kot da si pokazal prst:

Usodi bodi zvest, ker si iz vrst,

ki jih elita v svoje vrste noče.

Tako v odmaknjenosti mi zavest

vse bolj plahni, razjeda vso goloto

in me peha v smeri neznanih cest.

Vse bolj in bolj sem z ljubico - samoto,

ki sem iz dneva v dan vse bolj ji zvest.

Kako vse rajši pijem nje tihoto.

valjo