Lepo, Aleksandra.

Jaz, žal, nimam garaže...

Lp, Maki

Pozdravljena.

Lepo si to zapisala.

Tudi pri nas še živi, zaprt  nekje v kleti. :)

Lep pozdrav. Srečko

http://www.rtvslo.si/zabava/zanimivosti/elvis-zivi-in-to-v-ljubljani/232003

lp

Hvala za komentarja. Toliko je tega ... nekaj smo morali odstraniti, nekaj spominov smo shranili. Ostaja pa tisto najdragocenejše - znotraj nas, v "srčni garaži".
S presenečenjem ugotavljam, kako zelo so nam vcepljali domovinskost in maršala že kot otrokom. Ampak sama v tem ne vidim pranja možganov idr. političnih kolobocij, ki jih sploh ne bi načenjala, temveč lahko zase rečem, da sem odraščala z močnim občutkom pripadnosti, narodnosti (verjetno sem se v YU bolj zavedala svoje jug. IN slovenske narodnosti, kot se današnji otroci v samostojni Sloveniji zavedajo svoje), povezanosti ... ah, tako bom rekla: z občutkom, da imam domovino.

Danes tega občutka že zdavnaj nimam več.

moje skromno mjenje pa je, da je treba zgodovinsko šaro prepustiti zgodovinarjem.
zelo blizu so mi tale razmišljanja:

http://www.rtvslo.si/slovenija/pirjevec-tito-je-bil-pastir-ljudstva-a-obenem-tudi-klavec/258299
 

poleg tega menim še to, da politično navijaštvo ne sodi v poezijo. treba je iti nad to ontično sranje!

lp


 

Brundo,

kot sem rekla, politike ne bi načenjala, in tudi sporočilo te pesmi je (mdr.) to, da je tito živ (samo) še v garaži (in kakšni kleti, kot dodaja Srečko). To je en močan spomin na otroštvo, na dobo, ko je bilo tako in tako (ne politično - govorim o osebnih spominih), ko je bila mama avtoriteta, ko je bil oče še zdrav, ko sem bila pač - otrok, brez odgovornosti odraslega življenja, ko sem še nekritično sprejemala vse, od tita do simone weiss. :))

Zato je to predvsem pesem o spominu na otroštvo, kar sem skušala vnesti npr. z zastavo, ročno pobarvano z nerodno roko, in okorno narisan grb (ki pa ga lahko razume, kdor želi, tudi "zgodovinsko", besede "vdrt" in "skrivenčene" in "divji ogenj" so premišljeno izbrane).

Ravno zaradi vsega, kar je bilo, lahko (in smem :)) danes napišem tako pesem. To JE zame čar zgodovine. Vse, kar sem in smo, smo zaradi tega, kar smo (in so) bili nekoč. Živimo danes, a to ne pomeni, da je preteklost za v staro šaro. Pa naj gre za čelešnik, kozolec, Martina Krpana ali za kako politično "ikono". Ko odrastemo, pač zrelo (pre)vrednotimo stvari, ki so tega potrebne. A zaradi prevrednotenja stvari iz spomina ne izbrišem(o).

Lp  vsem,

Kerstin

P. S. Res upam, da bralci presežete dojemanje te pesmi kot "politično navijaštvo".

Eden sem od tistih, ki sploh ni pomislil na navijaštvo. Zaupam ti, bolj kot sem Staremu...

Lp, Maki

Sploh ne gre za Tita, gre za črnobelo fotografijo na kateri stojim z rutico, kapico in vrečko Šumijevih bonbonov, poleg mene pa drobcena pionirka, še dandanes moja najboljša prijateljica. Skozi okno učilnice se zadaj vidi stara breza, ki je že dolgo ni več.

Lp, Srečko 

jebi ga, bog je bil mrtev že veliko prej, preden se je Tito rodil.

lp

Pesem mi je všeč, politika me ni in me ne zanima:)

Lepo je nekaj takega prebrat:)

Lp, Lea

Kerstin, se opravičujem, ker sem tako zelo zapel za Tita in s  splošnim kvakanjem sekal mimo vsebine te pesmi, da zdaj zgleda, kot da ti skušam napopat zagrizen titoizem.
ko sem omenil navijaštvo, pa sem imel v mislih  eno ali dve pesmi, ki sem jih tule nedavno prebral in splošno stanje v družbi itd.
tvoja pesem se mi sicer zdi nekoliko jugo-nostalgična, prebral sem jo tudi tako, kot da je mal škoda, da je Tito zaprašen v garaži, nisem pa je imel namena sesuvat in ugrabljat njene razlage - žal sem  nepremišljeno in na hitro butnil ideje ven, ne da bi pomislil, kako bo razumljeno ...

lp

 

Brundo,

sprejmem opravičilo. Ja, naše misli in asociacije pač letijo v vse smeri, marsikdaj čisto nasprotne druga drugi. Zagotovo je v pesmi tudi nekaj nostalgije, kot rečeno, za otroštvom, ki sta ga pač zame reprezentirala starša in pa tudi Tito, ker je bil pač tak čas. :) Če že kaj, je v pesmi prisotna ravno kritika takratnega sistema (kot rečeno, vdrt grb (simbol, ki ga gotovo razumeš), in še očitnejši divji ogenj). Časi so bili pač taki, da sem živela s Titom že skoraj kot z družinskim članom in sem prav zares pogrešala njegove slike, ko so ga v začetku devetdesetih "skinili" s šolskih sten. Kot odrasla sem morala pač ogromno prebrati (pa ne demagoških govoranc naših vrlih politikov), da sem si ustvarila sliko, o kateri verjamem, da je vsaj približno realna - da svet ni črno-bel, pa itak že dolgo vem.

Lp,

Kerstin

hvala,

lp