nežen kot znaš le ti,
se obnaša le sonce na nebu in
dežne kapljice, ki padajo na tla
tvoje oči umirjeno strmijo,
tvoje roke božajo kot svila,
tvoji poljubi me ponesejo med zvezde,
kjer ponovno se rodim
ne bom se smejala samo jaz,
tako kot veter ne bo pihal brez energije,
vedno in povsod sva eno - združena v skrivnosten raj
sem tvoja nota in ti moja melodija,
ljubi me do konca poti, kjer prebiva
le še senca spomina
Tadeja
Poslano:
15. 10. 2011 ob 22:56
Spremenjeno:
16. 10. 2011 ob 14:36
Tadeja, pozdravljena.
Vzela sem si čas, prebrala kar nekaj tvojih pesmi in ugotovila, da se v njih pojavlja en pesniški "problemček" - metaforike je bistveno premalo (vsaj za moje pojme), tista, ki pa je pa je preveč površinska in klišejska. Da bolje razložim, bom ponazorila, kar s primeri iz te pesmi:
- prva kitica je dokaj nerodno zastavljena, saj se ti v prvih dveh verzih, kar dvakrat ponovi besedica le, ki je v pesmih večinoma uporabljena kot mašilo; predlagam, da naslednjič, če že boš v podobni situaciji in ne boš našla drugih besed za izpeljavo pesmi, uporabiš vsaj sopomenke kot sta zgolj ali samo, čeprav je to dokaj nespretna rešitev, ampak uspe uspešno prelesičiti bralca;
- besedne zveze kot so sonce na nebu, božajo kot svila, ponesejo med zvezde, ponovno se rodim, sva eno, do konca poti in senca spomina so klišeji in prosim izogibaj se jim; najlažje to narediš tako, da prebereš, kar si napisala in se vprašaš: "A sem to že slišala ali prebrala?" in potem tisto nadomestiš z drugimi besedami, lastnimi besedami.
Zdajle ob koncu te prosim, da to pesem še enkrat prebereš in si iskreno odgovoriš, kaj v njej je takega, kar bi lahko pritegnilo bralca (poskušaj se postaviti v njegovo vlogo - če bi ti videla to pesem nekje, bi jo prebrala do konca, bi ti ostala v spominu, bi ti dejansko bila všeč?).
Oprosti za dokaj ostro kritiko, ki pa je, zagotavljam, dobronamerna. Videla sem, da si kar dosti objavila, kar nakazuje, da imaš ljubezen do pisanja in želim, da te to ne odbije, ampak da ti pomaga pri nadaljnem ustvarjanju.
Lp,
Lucija
Pozdrvljena
Vsem kritikam sem hvaležna Lucija
Lp, Tadeja
Draga Lucija,
Plemenito, da prosis uporabnico Tadejo, naj uposteva tvojo umetnisko zilico in tvoj znacaj.
Ob tvojem komentarju bi rad izpostavil pomen svobode umetniskega izrazanja in pomen individualizma.Veliko ljudi ceni pristnost, brez hardcore umetelnosti Warhola.
Preprost primer kliseja se nahaja v tvojem imenu.Lotus je precej malomescanska metafora in prepogosto slisana.Prosim, da svoj "vzdevek" se enkrat preberes in si iskreno odgovoris, da ni nic posebnega.
P.S. Oprosti za dokaj dobronamerno kritiko.
Poslano:
16. 10. 2011 ob 11:37
Spremenjeno:
16. 10. 2011 ob 14:40
Dragonheart,
morda imaš prav glede Warhola, ampak poezija je nekaj drugega. Ne glede na to, ali je ta poezija tebi všeč ali ne, ti povem, da neke meje so in si upam trditi, da ne boš našel slovenskega založnika, ki bi to objavil.
Glede mojega imena si pa povsem brcnil v temo - ime je ime in moje je takšno, takšnega so mi izbrali starši ... in če ti trdiš, da je vsaka slovenska Marija kliše, potem imaš resen problem ...
Lp,
Lucija
Poslano:
16. 10. 2011 ob 12:04
Spremenjeno:
16. 10. 2011 ob 13:06
Sto ljudi, sto cudi. Vsak posameznik vidi svet skozi svoje oci.
Glede na to, da je vsaka slovenska Marija oz. Janez klise, si upam trditi, da bi na teh tleh tezko nasel kaj lepsega od Triglava.
P.S. Starsi so ti izbrali lepo drugo ime, tudi Lucija je lepo ime.
Lucija in Dragonheart,
uf, če pa že ni za kako založbo je pa vsaj za spoznavanje dveh, ki želita vsem drugim obnoviti osnovno šolsko snov!
p.s svoboda je za vse....mi moramo obvladovati čustva, ne čustva nas
lp, Tadeja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tadeja Ošaben
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!