dejmo se spet nekam usrat, izmuznit
prijet za sveže poštrihane riti

ko bo naenkrat vojna

in bodo besede zbezljale
kot brezizrazna povodenj

na dnu jaška
si poscane ribe v plenicah
brez nadzora natikajo
metalik usodo

v teh težkih trenutkih naj bi se v izbrance
pretakala nekakšna  božanska svetoba

kvakajo brezmejno zoprni pesniki

križajmo besede, pojme
otroke
hvalisajmo te mastne brazde brez izročila
ki si jih ne bo nihče zapomnil

pa naj se potem nekam nataknjejo
razuzdane akademske  predstave
o sipkih
nesamostojnih verzih

in naj imajo vsi nevzkaljivi
starčki brez kosti in profilov
hkrati vse prav in narobe

in naj potem  pobebavljeni  mislijo
na odrešilne žemljice
pičke in  absolut

ko se bodo na drek-stolu
s solznimi očmi vpraševali

če je  bilo vredno prvega vdiha

Srečko Luštrek