koščki časa prasketajo
v kaminu zavedanja.
V žuborečem ognju,
se lomi črno oglje.
V vrzelih skritih razpok,
poganja mehki mah.
Pod mahom se razposajeno
dotikajo delčki koreninic,
ki žgečkajo omrtvičeno kamenje.
Ko se spojijo s kapljico vode,
zakričijo v globino. Kričijo glasno.
Takrat začutiš, da je življenje
mehka in neskončno sprejemajoča goba,
ki se krči in razteza ,
raste in usiha,
in boli, boli, dokler ne znorijo
vse vrzeli v tebi.
Takrat vzljubiš svojo tišino.
Hvala, zadnje čase mi ne gre :-)
S
a si res sigurna? dej ga, dej...
Silva! Mogoče ti nekaj časa ni šlo, a sedaj ti očitno spet gre! A meni so tvoje pesmi vedno 'sedle'.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!