Lesket obdaja modrino jutra

in odseva v njenih punčicah,

pogled pa se ozre navzgor

v ognjene niti na jasnem nebu.

Boža jih s hvaležnostjo

za vsak dih vsakega novega dne

in za mehke dotike

mavrične topline nad njo.

Spotoma, a le tu in tam,

nejevoljno seže v roko tesnobi,

ki ne dovoli dihati.

Grenak okus se zatakne

na ostri konici jezika.

Z vekami pokrije razgled,

ki jo vedno znova vodi v hladne sobane

z belimi kroji in brnečo govorico.

Nemi obrazi, bodeči dotiki,

v mislih znova prebujena negotovost,

in  vprašanja, ki se kar naprej ponavljajo.

Bo ponovno izgubila delček sebe,

jo bodo vrata na koncu poti tokrat

vodila v svetlobo ali temo?

Nova modra jutra

lesketajočih poljan.

Pogled seže do ognjenih niti,

hvaležno objame ljubljeno obličje

in se v mavrični toplini

združi z nasmehom

svojega otroka.

Nuša Ilovar