Šarolta, klicali smo jo Šarika. Čudovita ženska z odločnim pogledom vsakdana.

Mož s karcinom. Pogreb. Slabosti in novica.

 "Noseči ste, gospa."

Skoraj bi se sesula. Še posmrtno darilo njenega ljubljenega človeka.  Bilo je prepozno, da bi splavila. Poleg dveh dečkov, si je po tihem želela deklico. Na svet je prijokal fantek z zlatimi kodri.

Ženska brez moža, otroci brez očeta. "Pretrda pesem" za mater treh otrok. Vsa njena pozornost, ljubezen in stokrat premišljene "mojstrovine" s "cekini" so odtekale njenim trem sinovom.

Živela je z vetrom. Kolesarila skoraj vsak dan iz mesta v rojstno vas. In garala - v naravi je oživela. Vztrajna, potrpežljiva in skrbna mama. Predihala je vse dane poti za čim lepše otroštvo "angelčkov". Nase je pozabila.

Z zgodbo vdove, samohranilke, si je "prislužila" še raka - v zadnjem stadiju. Vedno je kljubovala. Vsemu. Sama.

Zadnji obisk pred odhodom v Ljubljano. Shirana postava in utrujen obraz.

"Daj ji kiwi za domov. "  

Nepričakovana želja težke bolnice. Vedno je "skladiščila" vse za sinove. Objela sem jo in zadrževala solze.

"Ničesar ne potrebujem, teta ... Operacija bo uspela. Mora. Rada te imam. Srečno!"

Čez tri dni se je vrnila v žari. Njen veter ji je še zadnjič zapel, ampak tokrat "mehko" pesem, pesem slovesa.

spominčica