Moram se zahvaliti Brezi, ki mi je pomagala, da pesem slovnično funkcionira. Padlo mi je na pamet, da bi napisal  pesem o Sarajevu In Bosni, saj imam del njihovih korenin in njihove duše, če tudi jezika ne obvladam dobro. Zakaj ne, sem napisal v pesmi Ančka. Kadar sem šel v Bosno sem se počutil tudi njihov na nek način. Tiste slive in posejane hiše po gričih.  Skrajnost med ljudmi, ali so izredno dobri ali pa pokvarjeni do temeljev, kot da ne poznajo sredine. Vse neurejeno za naš način razmišljanja, a vendar magično privlačno. Najbolj sem se jih pa zavedel med vojno. Prej sem se jih nekoliko sramoval.  Sicer pa se to čuti tudi v še kateri moji pesmi. Nekako sem razštelan, kot moja vzornika Mahler in Kafka in še polno bi se jih našlo.  Bila sta doma povsod in nikjer. Sem kot nekakšen Žid, leteči Holandec, ki potuje po vseh oceanih, a ne najde pravih luk in korenin, ker se mu vedno izmuznejo. Jebiga saracen sem. A vendar se zavedam, da sem tudi Slovenec in tudi Bošnjak, kaj pa drugi govorijo je njihova stvar, saj s tem kažejo le svojo čustveno nezrelost in primitivnost in obilo notranjega strahu in kup odpadkov, ki jih nosijo iz roda v rod.

Lp, DUSANN