Globočine so se premaknile.

Mojo malo spečo dušo prebuja zvok grmenja.

V jedru obdanem s pazniki časa,

v zamrlem kraterju večnosti,

pod žarometi vesolja,

se danes seseda moj svet.

Vrhovi iz spomina

so staro pokopano mesto.

V mehke steze zijajo razpoke.

Uhojena pot navideznega miru

vodi skozi obrambne zidove življenja.

Prepozno je za poznano preteklost.

Kot lačna ptica preletavam tvoje sanje,

želim… biti blizu.

Na željah se topim v tvoje telo.

S tišino ti podarjam nevihtni večer.

Odpiraš biser v lupini najstarejše školjke.

Vprašaji v ritmu srca,

ostajajo v porušenem ognjišču.

Čas se spreminja v odgovore,

ki umikajo skale zavarovanega skrivališča.

Svinčena sladkost preveva trenutek

kratkega objema, zaznamovanega v nemir telesa.

Ravno ti….

Sandra Kocijančič